Skoči na vsebino

RAZMERJA MED DRŽAVO IN SAMOUPRAVNIMI LOKALNIMI SKUPNOSTMI

Razmerja med državo in lokalno samoupravo so razmerja vertikalne delitve oblasti oziroma decentralizacije oblasti. Občine so avtonomni upravni teritorialni sistemi, ki delujejo relativno neodvisno od države. Samoupravne lokalne skupnosti so v okviru svojih izvirnih pristojnosti samostojne v odločanju in pri izvrševanju, delovati pa morajo v skladu z ustavo in zakonom. Država lahko poseže v njihovo samostojnost samo z zakonom, pri oblikovanju katerega je treba zagotoviti ustrezno sodelovanje samoupravnih lokalnih skupnosti, sprejeti pa ga je mogoče po posebej določenem postopku, ki zahteva, da se samoupravne lokalne skupnosti povpraša za njihovo mnenje o zakonskem predlogu. Vlada kot nosilec izvršilne funkcije oblasti in državna uprava ne more poseči v njihove pristojnosti ali spremeniti njihovih zakonitih odločitev, izvršuje le del nadzorstva zakonitosti dela organov samoupravnih lokalnih skupnosti, drugi del nadzorstva zakonitosti opravlja sodna veja oblasti (upravno sodišče) in ustavno sodišče, ki je v skladu z ustavo najvišji organ varstva ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin.

Nadzor  državnih organov

Država s skladu z ustavo in zakoni opravlja nadzor nad lokalno samoupravo.  Pri nadzoru državnih organov je pomembna razlika nadzora nad izvajanjem izvirnih in prenesenih pristojnosti. V skladu z ustavo nadzorujejo državni organi zakonitost dela organov samoupravnih lokalnih skupnosti (144. člen Ustave RS), v primeru prenesenih nalog pa tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela (140./3 člen Ustave RS). Nadzor ureja zakon na dva načina. Prvič, kadar gre za izvirne pristojnosti opravljajo državni organi nadzor zakonitosti predpisov in posamičnih upravnih aktov občin, pri čemer lahko ministrstva le opozorijo na nezakonitosti in predlagajo uskladitev oziroma odpravo nezakonitosti, vlada pa lahko zahteva presojo zakonitosti občinskega predpisa po ustavnem sodišču, vključno s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja takega predpisa, o čemer odloči ustavno sodišče. Za odločanje o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov iz izvirne pristojnosti občin je pristojno upravno sodišče, pri čemer lahko vlada naloži državnemu odvetništvu zastopanje javnega interesa v posamezni zadevi. In drugič, kadar gre za prenesene naloge, opravljajo državni organi poleg nadzora zakonitosti dela občinskih organov tudi nadzor primernosti in strokovnosti opravljanja nalog. Če ministrstvo oziroma vlada meni, da je nezakonit predpis občine, s katerim ta ureja pravna razmerja glede prenesenih nalog, lahko zadrži izvrševanje takega predpisa in zahteva pri ustavnem sodišču presojo njegove zakonitosti. O pritožbah zoper posamične upravne akte, ki jih občine izdajajo v zadevah iz prenesene pristojnosti, odločajo ministrstva, ki so glede na svoja delovna področja pristojna za posamezne zadeve. Pri nadzoru primernosti in zakonitosti dela občinskih organov lahko pristojno ministrstvo da obvezno navodilo za organizacijo služb in sistemizacijo delovnih mest za opravljanje prenesenih nalog ter obvezna navodila za opravljanje nalog. Organi lokalnih skupnosti pa so dolžni pristojnemu ministrstvu pošiljati poročila, obvestila, mnenja in podatke ter z njimi sodelovati.

Varstvo pravic lokalne samouprave

Samoupravnim lokalnim skupnostim je z zakonom zagotovljeno varstvo pred posegi državnih organov. Pravico imajo zahtevati presojo ustavnosti zakonov oziroma ustavnosti in zakonitosti drugih predpisov, če se z njimi posega v njihov ustavni položaj in pravice, v upravnem sporu lahko spodbijajo akte in ukrepe državnih organov v zvezi z nadzorstvom zakonitosti ter imajo položaj stranke v postopkih, v katerih se odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov in pravnih oseb, če bi lahko akti, izdani v teh postopkih, posegli v njihove pravice in pravne koristi.